Šakjamuni Buda

Rojstvo

Med leti 563 in 566 p. n. š. se je plemiški družini iz Šakja klana v zelo lepem parku, imenovanem  Lumbini, ob vznožju Himalaje (danes južni Nepal), rodil princ. Gaj je bil blizu mesta Kapilavastu, prestolnice kraljestva Šakja klana. Prinčev oče, kralj Šuddhodana, je svojega sina poimenoval Siddhartha. Pripadal je kšatrijam, kraljevski bojevniški kasti; rod njegovega klana (Gautama) pa je bil starodaven in čist. Njegovi materi je bilo ime Mahamaja ali Majadevi; bila je hči Suprabuddhe, vplivnega Šakja plemiča. Pred spočetjem Siddharthe je kraljica Mahamaya sanjala, da je vanjo prodrl bel in izjemno lep slon. Kmalu po rojstvu so vedeževalci prerokovali, da bo mladi princ postal Čakravartin (vladar sveta) ali pa bo postal »prebujen« (buda). Siddhartha je že zelo zgodaj kazal znake popolnosti.

Princ

Sedem dni po rojstvu je kraljica Mahamaja umrla. Njena sestra in Siddharthova teta, Mahapradžapati Gautami je bila prav tako poročena s kraljem Šuddhodano in je Siddhartho vzgojila kot svojega otroka, z obilico ljubezni in skrbi v premožnem okolju plemiške družine.

Siddharthov oče si je seveda želel, da bi sin postal njegov naslednik, zato mu je nudil najboljšo izobrazbo in razvedrila. Siddharthi je poizkušal preprečiti, da bi prišel v stik s kakršnokoli versko ali duhovno potjo, ker je želel, da postane naslednji kralj Šakja klana.

Siddhartha je bil kot mlad princ dobro izobražen in izurjen v veščinah in vedah tistega časa, celo v vojnih veščinah in na drugih področjih, kjer se je izkazal s svojim ostrim umom in z močjo popolnega telesa. Ko je mladi princ dopolnil šestnajst let, se je poročil z Jašodharo in se prepustil užitkom sveta. Še naprej se je vdajal udobju palač, vrtov, raznim bogastvom in kraljevskemu življenjskemu slogu.

Odpoved

Princ Siddhartha je v svojih poznih dvajsetih letih med izletom izven palače naletel na »štiri znamenja«, ki so nanj naredila izjemno močen vtis. Ta znamenja so bila: starec, bolan človek, truplo in menih ali jogi. S pomočjo teh znamenj je spoznal, da se domišljavost mladosti, kot tudi zdravje in celo življenje, lahko končajo kadarkoli. Še več, spoznal je, da je edini izhod iz trpečega sveta samsare, da najde pravo duhovno pot in ji sledi.

Pri devetindvajsetih letih, po rojstvu njegovega sina Rahula, je Siddhartha zapustil palačo in kraljestvo ter se posvetil asketski duhovni poti. Postal je brezdomen potujoči jogi, iskal je resnico za dobrobit vseh čutečih bitij. Tako se je začel uriti pod okriljem dveh asketskih učiteljev, Arade Kalame in Rudrake Ramaputre.

Razsvetljenje

Ko je Siddhartha spoznal, da se ne bliža svojemu cilju, odrešitvi, je opustil asketski način življenja in se posvetil meditaciji z namenom, da sam poišče razsvetljenje. Po šestih letih muk in duhovne prakse blizu reke Nirandžane je začel potovati in postopoma prišel do pokrajine Gaja in vasice Bodhgaja, kjer se je usedel pod drevo, ki je kasneje postalo znano kot drevo bodhi, in se zaobljubil, da bo meditiral dokler ne doseže razsvetljenja.

Po devetinštiridesetih dneh je, pri petintridesetih letih, princ Siddhartha dosegel popolno razsvetljenje ali budovstvo ter premagal vse zamračitve in skušnjave Mare. Takrat je Siddhartha postal buda, popolnoma prebujen ali razsvetljen, in se zavedel, da se nikoli več ne bo ponovno rodil v samsaričnih svetovih.

Učenje in pomoč bitjem

Ko je Buda spoznal, da njegovega dosežka ni mogoče razložiti s preprostimi besedami, je sedem tednov preživel v tišini. Zatem je podal svoje prvo učenje, znano kot »prvi obrat kolesa dharme«, v Parku jelenov, v Benaresu. V tej razpravi je na prošnjo Indre in Brahme učil štiri plemenite resnice, soodvisno naravo in zakon karme. Pet spremljevalcev iz Siddharthovih asketskih dni je postalo njegovih prvih pet učencev, ti pa so nato začeli snovati bhikšu (meniško) sangho. Na gori, imenovani Vrh jastrebov, blizu Radžagrihe je Buda obrnil drugo kolo dharme, kjer je učil nauk o anatmi ali odsotnosti jaza in duše ter, da je narava vseh pojavov šunjata ali praznina. Temu je sledilo obdobje mnogih let poučevanja na raznih krajih, kot je Vaišali. Učenja iz tega obdobja poznamo kot tretji obrat kolesa dharme, kjer je Buda učil o številnih temah, vključno o pojmu, da imajo vsa čuteča bitja tathagata-garbho ali temeljno srce bude.

V teh učenjih je Buda pokazal pot, ki vsa bitja vodi do izkustva prebujenja in odrešitve od samsare. To jasno pokaže njegovo brezmejno sočutje in ljubečo prijaznost do vseh bitij, ki iščejo odrešitev in osvoboditev od samsaričnih svetov.

Kralj Magadhe, Bimbisara, je postal privrženec Bude in mu podaril samostan blizu Radžagrihe, prestolnice Magadhe, ki je postal zgodovinsko izjemno pomemben za razvoj sanghe. Buda je veliko časa preživel v pokrajinah Radžagrihe in Vaišalija, kjer je potoval iz kraja v kraj in se preživljal z miloščino. Število njegovih privržencev se je zelo hitro večalo. Najbolj pomembni učenci Bude so bili Kašjapa, Šariputra, Maudgaljajana in Ananda. Buda je kasneje ustanovil še red nun (bhikšuni) in imel v prej omenjenih pokrajinah mnogo privrženk in centrov.

Ker se je rodil kot princ Šakja klana, so ga po razsvetljenju imenovali »Šakjamuni« ali »modrec Šakij«, njegov klan pa ga je kasneje imenoval Gautama Buda.

Budov bratranec, Devadatta, ki je bil Siddharthi nevoščljiv zaradi njegovega dosežka, je skušal postati vodja Budove sanghe in uničiti Budo. Čeprav mu to ni uspelo, je sprožiti razkol med samostanskimi skupnostmi v Vaišaliju, ki je povzročil veliko gorja pri duhovnem razvoju sanghe.

Parinirvana

Ko je bil Buda star osemdeset let, je pooblastil svojega bližnjega učenca, Kašjapo, da je postal njegov regent in da nadaljuje aktivnosti sanghe. Buda je ležeč na desnem boku in obrnjen proti zahodu vstopil v parinirvano. (Druge zgodbe in nekatere sutre trdijo, da je Buda zaužil zastrupljeno hrano, zaradi katere je umrl.) Njegove relikvije so razdelili in spravili v sedem stup in v druge relikviarije.