Budizem v Indiji

Budizem ali duhovna tradicija prebujenega, Bude (buda-dharma) je ena izmed treh najbolj razširjenih glavnih svetovnih religij. Budizem je osnoval zgodovinski Buda Šakjamuni ali Gautama v 5. ali 6. stoletju p. n. š.

Temeljna učenja Bude so povzeta v Tripitaki, treh zbirkah, ki vsebujejo: Vinaja-pitako (zbirko predpisov o disciplini), Sutra-pitako (zbirko razprav) ter Abhidharma-pitako (zbirko besedil o abhidharmi ali metafiziki). Glavna tema ali namen teh učenj je razvijanje treh višjih urjenj, ki jih sestavljajo disciplina, zbranost in transcendentno znanje, njihova funkcija pa je odstranitev treh strupov: poželenja, jeze in nevednosti.

Zgodnji razvoj budizma v Indiji

Zgodovinski razvoj budizma lahko strnjeno razvrstimo na štiri faze:

1. Zgodnji budizem: zgodovinski Buda je širil svoja učenja, njegovi učenci pa so ta učenja ohranjali. To se je dogajalo približno od sredine 6. do sredine 5. stoletja p. n. š.
2. Interpretacije učenj: začnejo se pojavljati delitve na razne (hinajana) šole, ki temeljijo na različnih interpretacijah Budovih učenj (koncili). To je znanilec druge faze razvoja budizma. Ta se je odvijala približno od 4. stol. p. n. š. do 1. stol. n. š. Hinajanske šole so se razvile po obdobju med mahaparinirvano (smrtjo) Bude in koncem 1. stoletja p. n. š. Po tretjem koncilu se je zgodila prva delitev v šole in hinajana budizem se je razdelil na osemnajst podšol. Njihove doktrine v osnovi temeljijo na sutrah, ki jih je učil Buda, disciplina temelji na vinaji, analiza pa na učenjih abhidharme. Hinajana je večinoma pot individualne odrešitve, ki se imenuje pratimokša.
3. Vzpon mahajanskega budizma z dvema podšolama—čitamattra (ali jogačarja) in madhjamaka—je bila tretja zgodovinska faza budizma, ki se je odvijala približno od 1. do 7. stoletja n. š. Mahajanske šole so se razvijale še zlasti za časa življenja Asange, Vasubhanduja, Nagardžune in drugih velikih mojstrov.
4. Budistična tantra: razodevanje budističnih tanter (v Tibetu) se je začelo odvijati po 7. stoletju. V tem obdobju se je tantrični budizem v Indiji pojavljal v izjemno skrivni obliki in ni bil na voljo javnosti ali dostopen splošnim budističnim privržencem. Bolj se je razširil v času Sarahe, Nagardžune in drugih velikih mahasiddh ter končno prišel v Tibet v polni obliki s pomočjo blagoslovov Guruja Padmasambhave, velikega prevajalca Marpe in številnih drugih indijskih in tibetanskih mojstrov.

Širjenje budizma po Aziji

Budizem je v 3. stoletju začel rasti in se širiti izven Indije, kjer se je prilagajal krajevnim kulturam in raznim okoliščinam različnih držav. Od zgodnjega 2. stoletja p. n. š. je budizem v Aziji začel poganjati prve korenine, ko so različne dežele prišle v stik z njim.

Leta 250 p. n. š. sta budizem na Cejlon (Šrilanko) prinesla Mahinda in Sanghamitta, sinova kralja Ašoke. Takrat je budizem prvikrat prestopil meje Indije. V 3. stoletju n. š., v času vladavine kralja Ašoke, je budizem prišel v Burmo (Mjanmar). V Kambodžo in na Kitajsko je budizem prispel v 2. in 3. stoletju n. š., v Indonezijo pa v 3. stoletju n. š. Iz Kitajske se je med 4. in 8. stoletjem n. š. razširil v Korejo, od tu pa na Japonsko leta 522 n. š. Na Tajsko je iz Burme prišel v 6. stoletju n. š. in v Tibet v zgodnjem 8. stoletju n. š.

Propad in ponovno uvajanje budizma v Indiji

Po 13. stoletju je budizem v deželi njegovega izvora, Indiji, skoraj popolnoma izumrl—večinoma zaradi nenehnih uničevalnih aktivnosti raznih fundamentalističnih muslimanskih vladarjev. Kljub temu pa je še naprej uspeval in se širil vse do današnjega časa v drugih deželah. Budizem v Indiji so v zadnjih letih zopet uveljavile številne theravadske hinajanske šole in tibetanske mahajansko-vadžrajanske šole.