Budizem v Tibetu

Buda-dharma ali budizem se je začel pojavljati v Tibetu približno v sedmem stoletju n. š., v času vladavine kralja Songtsena Gampoja. V osmem stoletju, v času kralja Trisonga Detsena, se je budizem v Tibetu že ukoreninil. Ačarja Padmasambhava in opat Šantarakšita sta kralju pomagala pripeljati dharmo v Tibet in prevesti učenja v tibetanski jezik.

Budistične linije so v Tibet prenašali mnogo stoletij. Postopno so se razvile v osem tokov ali linij prenosa (od učiteljev k učencem), osem glavnih linij prakse, poznanih kot »Osem velikih kočij« ali »Osem linij prakse«.

Skozi stoletja se je budizem v Tibetu razvil v štiri glavne tokove ali linije, ki jih poznamo kot »Štiri glavne šole tibetanskega budizma.«

Vse tibetanske budistične šole in tradicije izvirajo neposredno iz učenj Bude Šakjamunija. Poleg tega, so začetniki posameznih šol različni tibetanski mojstri, ki so povezani s pripadajočimi indijskimi tradicijami.

Njingma šola tibetanskega budizma

Njingma šola izvira od Bude Samantabhadre, Vadžrasattve in Garab Dordžeja iz Uddijane. Najpomembnejši vir reda njingma je indijski guru Padmasambhava, ustanovitelj njingma linije tibetanskega budizma, ki je pripotoval v Tibet v osmem stoletju n. š.

Kagju šola tibetanskega budizma

Najpomembnejši vir reda kagju je veliki indijski jogi Tilopa (988-1069), eden izmed 84 indijskih mahasiddh, ki je prvi razvil spontan vpogled. To realizacijo je dosegel s pomočjo metod, ki jih je zgodovinski Buda Šakjamuni predal svojim najbližjim učencem in so jih ljudje še vedno izvajali v času Tilope. Ti mojstri so svojo realizacijo predali učencem, nakar so jo ti predali svojim učencem, kot so bili indijski mahasiddha Naropa, veliki prevajalec Marpa (1012-1097), največji tibetanski jogi Milarepa in nato Gampopa, katerega prihod je napovedal že Buda.

Sakja šola tibetanskega budizma

Oče sakja linije je veliki indijski jogi Virupa (9. stol.), eden izmed 84 mahasiddh in mojster čudežnih duhovnih dosežkov. Linija je nato prešla od Gajadhare (994-1043) do njegovega tibetanskega učenca Drokmija Lotsave Šakje Ješeja (992-1072). Drokmi Lotsava je linijo predal svojemu učencu Khönu Könčoku Gjalpu (1034-1102), ki je v osrednjem Tibetu, regiji Tsang, zgradil velik samostan. Za to območje je značilna siva prst, zaradi česar je kasneje ta samostanski sedež dobil ime sakja (»siva prst«).

Geluk šola tibetanskega budizma

Šola geluk nadaljuje značilne tradicije kadampa šole, katere vir je veliki indijski mojster Atiša (982-1054). Šolo geluk je osnoval tibetanski mojster Dže Tsongkhapa Lobsang Drakpa (1357-1419), poznan tudi kot Dže Rinpoče. Samostan Ganden, ki ga je Tsongkhapa izgradil leta 1409 zunaj Lhase, prestolnice Tibeta, je postal glavni sedež geluk tradicije. Ime te linije izvira iz imena Tsongkhapovega samostana.

Osem kočij

Budistična praksa v Tibetu je razdeljena na osem glavnih tradicij prakse, ki se imenujejo Osem kočij linij prakse tibetanskega budizma. Osem kočij ali prevoznih sredstev se nanaša na osem glavnih linij prakse tibetanske učenosti in dosežkov; te tradicije lahko izsledimo skozi stoletja tibetanske zgodovine in še dlje v preteklost, vse do Indije. Te tradicije obsegajo glavne šole in linije tibetanskega budizma.